Eksistencialni paradoks

Eksistencialni paradoks je, ko nekaj je, čeprav v bistvu ni. Tako nekako je z najinim internetom. Čeprav ga nisva dobila, sva ga dobila, oz. kljub temu, da ga nimava, ga imava...

Po tem, ko sva ugotovila, da je do hiše pripeljana optika, do stanovanja pa ne, sva sklenila pogodbo s P&T, ki  nama je zagotovil, da lahko 30/15 Mb povezavo (to je že precej hitro) uredijo tudi na obstoječi inštalaciji. Deset (10 !) tednov sva čakala na internet. Včeraj zjutraj sta prišla dva tehnika.

Po desetih minutah sta nama prijazno razložila, da ne moreva dobiti interneta. Paket, ki so nama ga prodali, je v trenutni situaciji neizvedljiv. Bakreno kablovje ne bi preneslo hitrosti povezave, zato bi bila nihanja prevelika, izkoristka pa skoraj ne bi bilo. VDSL-a se torej ne da dobiti.

Pakete počasnejših povezav (ADSL) so ukinili, zato nama tega noben ponudnik ne more dati. Optike ne moreva dobiti, če do stanovanja ne speljeva optičnih vodov. Gospoda včeraj sta povedala, da bi optične kable od omarice do stanovanja na stroške podjetja sicer potegnila onadva, a ne moreta izvleči trenutnega bakrenega kabla, ker so očitno vsi kabli prepleteni skupaj.

Šahisti bi poziciji rekli: PAT.

Ko sem doma jadikoval, sem se odločil it klepetat z gospo, ki ob ponedeljkih čisti hodnike. Ker je iz Bosne, se lepo razumeva po naše. Med klepetom je mimo prišel sosed. Na vprašanje, kakšen internet ima on in kako ga je sploh lahko dobil, če meni ne morejo nič urediti, je povedal, da kabelski podjetja Numericable. Razložil mi je, da za poln paket (internet dobre hitrosti, telefon, TV) plačuje manj, kot bi midva za paket internet in telefon. Ko sem mu razložil, da ne potrebujeva niti TV niti telefona, zgolj internet, mi je prijazno ponudil, da si deliva povezavo ... in mi dal geslo za wireless.

Tako sva dobila dostop do interneta, čeprav nisva dobila interneta. Stroški so minimalni, imava pa vse, kar potrebujeva.

Da je bila mera dobrega dneva polna, sva dobila tudi posteljo in otroško sobo, ki sva ju čakala 7 tednov. Torej: Kdor čaka, res dočaka. In tudi eksistencialni paradoksi so očitno koristni za nekaj...