Če partnerja zares poznate, potem veste, kaj mu veliko pomeni, kaj ga bo neizmerno osrečilo. In če ga imate zares radi, ga s tem seveda presenetite. Kdaj ste to naredili nazadnje?
Ko videvam, da odnosi zamirajo, se mi zdi to zato, ker se ljudje vse manj trudijo. Odnos je kot hiša - če je ne ogrevaš, se ohladi. Seveda so obdobja, ko je toplo in je treba za toplino narediti manj, a pogosteje je hladno.
Življenje v dvoje zahteva veliko prilagajanj. Često kompromitiramo svoje želje, saj si partner morda ne želi istega. Včasih vztrajamo, da kljub vsemu dobimo, kar si močno želimo. Verjetno pa je vsem kristalno jasno, da tudi partner ne živi idealnega življenja. Vzemimo primer: Če si on želi v kino, ona pa kinov ne mara, bo verjetno kdaj pa kdaj šel v kino s prijatelji - to si bo 'izboril' in tako dobil svoj kino. Kino v dvoje pa je že bolj problematična zadeva, saj on ve, da ona ne bo ravno uživala ob tem, morda ji bo celo mučno. Tako bo mučno njej, ker mu dela uslugo, in njemu, ker se ona muči zaradi njega.
Ste kdaj videli pristno veselje ženske, ki ima rada rože in ko pride domov na mizi zagleda šopek, namenjen njej? Ali pa moškega, ki je izpustil večino tekem svojega najljubšega moštva, zvečer pa ga na mizi čaka par kar za finale?
Stvari, ki jih imata oba rada, so samoumevne in pogoste, kot npr. večerje v dvoje. Ko pride do stvari, kjer se je potrebno žrtvovati, pa gre malo težje. In razočaranja so pogosta tudi zato, ker partnerju dostikrat povemo, kaj nam veliko pomeni, pa kljub vsemu to dobimo le, če si to izborimo - samo od sebe pa ne pride skoraj nikoli.
Dlje kot traja veza, manj smo pozorni na 'osrečevanje partnerja'. Nekdo je nekoč rekel: "Besede same ne pomenijo nič, če niso podprte z dejanji." Lahko je reči 'rad/a te imam' - pa znam to tudi pokazati? Tu ne štejejo pričakovanja - če sva dogovorjena, da jaz kosim travo, potem je nisem ravno presenetil, če sem pokosil, mar ne? Ker je sreča osebna stvar, smo z drugimi srečni le, če oni v nas spodbujajo občutke sreče. Osrečevanja drugega pa navadno tudi nas naredi srečne. Mar vam ne igra srce na ves glas, ko gledate presrečni obaz, ki strmi v rože na mizi? Če drugega ne, ste vsaj ponosni nase, da vam je uspelo presenečenje.
Dobro se je torej od časa do časa vprašati: "Kaj ima moj/a partner/ka res rad/a? Kaj bi moral/a narediti, da bi žarel/a od sreče?" Izkoristite ugoden trenutek in presenetite. Dajte partnerju vedeti, da vam je njegova/njena sreča zares pomembna.
Če ne veste, kaj to je, pomislite... Zagotovo vam je bilo kdaj naravnost povedano, pa ste ali pa niste dojeli. Morda vam je bilo namignjeno. Skoraj zagotovo pa to lahko začutite - najbolj skrite želje namreč redko povemo, a izžarevamo hrepenenje po njih. Če tega hrepenenja v drugem ne čutite, morate morda premisliti svoj odnos do partnerja.
Navdihnjeno po knjigi Give and take, avtorja Adama Granta (pa sem prebral šele 10%).
Ni komentarjev:
Objavite komentar