Sama pravi, da je sina pred enim tednom dala v vrtec, saj ni več zmogla. Pravi, da ji je bilo vse skupaj preveč naporno - da si ni mogla odpočiti, da je bila neprestano leteča, da je bilo vsega preveč. Sedaj imajo menda težave, saj otrok neprestano joka, ker pride iz vrtca povsem pod stresom.
Karkoli sva se pogovarjala, mi je zavidala. Daniel spi v svoji sobi, ponoči spi, podnevi 2x spi, jé vse po vrsti, nič ne joka, lahko se sam igra tudi do pol ure skupaj (četudi ni nikogar v isti sobi). Pravzaprav nimava nobenih problemov z njim.
Želel sem ji povedat, da se mi zdi, da otroci odsevajo odnos staršev, a nisem imel srca. Kakor starši obravnavajo otroka, tak odnos otrok vrača. Otrok čuti nervozo staršev in je potem tudi sam nervozen. In tako naprej na vseh področjih. Otroci so odrasli v malem - zakaj jih ne bi tako tudi obravnavali? Edina razlika med odraslimi in otroci je v tem, da otroci dejansko verjamejo, da je vse mogoče in vse dovoljeno. Odrasli pa smo se zabetonirali v slepe omejitve.
Druga skrivnost je v tem, da si otroku predan v celoti. Otrok staršev ne potrebuje neprestano ob sebi, morata pa mu biti brezpogojno na voljo takrat, ko ju potrebuje. Otroka je treba znati poslušati - vse pove, le da na svoj način. In otrok razume več kot mi mislimo, da razume.
Skrivnost je torej v brezpogojni ljubezni. Konec koncev, zakaj sploh imeti otroka, če ne zato, da bi lahko z njim stkal vez brezpogojne ljubezni?
Tokrat za spremembo graf, kako pridno rastem:
.png) |
| Kako pridno rastem... |
Ni komentarjev:
Objavite komentar