Najin sin pridno raste. Pravzaprav bi se moral izražat v presežkih ... preveč priden in preveč raste. Precej spi, jé in se igra. Neutolažljivega joka na srečo ni, razen če je v igri lakota. Te ima kar precej. Ker ga poleg materinega mleka hraniva tudi z umetnim mlekom, preseneča dejstvo, da ga morava hraniti tudi ponoči in to vsake 3 ure. Večina drugih otrok, ki so hranjeni z umetnim mlekom, sicer menda spi celo noč.
Njegova hrana se mu tudi pozna. Najin sonček je bil že deseti dan po porodu na svoji porodni teži, za kar pediatri pravijo, da naj bi se zgodilo v treh tednih po porodu. Imava tudi občutek, da je vsak dan večji - dobesedno.
Sicer je pravi biserček. Pred kratkim se je prvič nasmehnil. Od takrat se pristno nasmehne, ko ti želi dobro jutro, ko je sit ali ko mu je prijetno. In ravno ta pristen nasmeh je nekaj, česar v svetu odraslih skoraj ni več.
Ob nasmeških se je naučil tudi telesnih gest. Sedaj že zna pokazat, da je lačen, da je treba podret kupček ali da ima težave s prebavo. Pokaže, kdaj je vesel in kdaj jezen, kdaj utrujen in kdaj razigran. Pristno, nezaigrano... otročje.
Vsak dan imava tudi telovadbo. Razgibavava mišice in dvigujeva glavo - čisto malo še manjka, pa bo lahko samostojno dvignil glavo.
Ko tole pišem, moje sonce leži po telovadbi na kavču in posluša Račke. Očitno ima prvo najljubšo pesem. Smo pa že na točki, ko ga je potrebno imeti stalno pod nadzorom - včeraj se je namreč pri starosti 18 dni uspel prvič sam obrnit iz hrbta na trebuh...
 |
| Poslušaj, oči... |
Ni komentarjev:
Objavite komentar